%20(12).png)
Članek FINANCE
.jpg)
Klikni tukaj da prebereš izvirni članek.
Pred 12 leti so se skoraj vsi mediji v Sloveniji razpisali o slovesnem odprtju prve prostostoječe in fiksne sončne elektrarne v Sloveniji v Vrenski Gorci v Bučah. Z lastnikoma podjetja Ekod, ki je postavilo to elektrarno, Mirkom in Brano Dobravc, osvežimo nekaj dejstev, povezanih s to naložbo.
Govorimo lahko o slovenskih zametkih agrovoltaike – temi, ki je ob pomanjkanju obdelovalne zemlje zaradi gradnje infrastrukture vse bolj aktualna tudi v Evropi. Prof. dr. Adolf Goetzberger, ustanovitelj nemškega inštituta za solarno energijo Fraunhofer in dr. Armin Zastrow sta prva poudarila pomen dvojne rabe zemljišč že leta 1981 v reviji Sonneenergie s podnaslovom Krompir pod kolektorji. Poenostavljeno povedano, gre za vprašanje, kako kmetijsko dejavnost, predvsem pridelavo hrane, povezati s pridobivanjem sončne energije na istem koščku zemljišča. Kje smo: včeraj, danes, jutri pri nas?
MFE oziroma malo fotovoltaično elektrarno Buče so postavili na zemljišču, ki je bilo takrat zaraščeno s travo in grmičevjem ter so ga uporabljali za pašo drobnice. In na tej točki je bilo kar nekaj zapletov, da so pridobili potrebna dovoljenja za poseg na tem kmetijskem zemljišču nižje kakovosti, ki je bilo kategorizirano kot gozdno, uporabljali pa so ga kot pašnik.
Po šifrantu dejanske rabe zemljišč naj bi šlo v tem primeru za kmetijsko zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem, torej površino, ki je porasla s travinjem, na kateri so posamična gozdna drevesa oziroma grmi, in se redno, vsaj enkrat na leto popase oziroma pokosi.
Dodaten izziv je pomenilo tudi dejstvo, da gre za območje Kozjanskega parka in Nature 2000. Toda v Ekodu so pridobili potrebna dovoljenja za postavitev in najeli tudi posojilo pri Eko skladu z ročnostjo 15 let, ki ga bodo čez tri leta v celoti plačali. Od dobrih dveh milijonov evrov vredne naložbe so sami prispevali 20 odstotkov denarja. Z današnjega zornega kota je, po besedah direktorja Dobravca, ta naložba povsem upravičila njihova pričakovanja. Na leto z MHE Buče zagotavljajo 600 tisoč kilovatnih ur električne energije za približno 150 gospodinjstev. Še vedno se lahko pod paneli pasejo tudi ovce, pri čemer pa že naletimo na prvi izziv, povezan z agrovoltaiko.
Iz kmetijskega v stavbno zemljišče
Solastnica podjetja Branka Dobravc pravi: »Če bi kdo prišel pogledat in bi videl, da se lahko zemljišče, pokrito s sončnimi paneli, še naprej normalno uporablja kot včasih, torej za pašo drobnice, hkrati pa se pridobiva električna energija za 150 gospodinjstev, bi to lahko postal primer dobre prakse.«
Mirko Dobravc ob tem doda, da so kmetije danes že pravcata podjetja, in zgolj površina stavb, ki jih lahko uporabijo za sončne elektrarne, ne zadošča njihovim potrebam. Po njegovem bi bilo dobro izkoristiti tudi parcele, pri čemer sam misli, da je največ možnosti prav v povezavi travinja za pašo živine in male sončne elektrarne.
Problem dvojne rabe tudi danes
Na precej akrobacij v predpisih in birokratski odnos opozorita oba. Tako Mirko Dobravc omeni, da na primer kmetijsko ministrstvo trave pod paneli ne obravnava kot travinje za pašo, medtem ko jim je občina dala soglasje za postavitev MFE prav ob pogoju, da je pod paneli trava. Z našega vidika kmetijsko zemljišče ni bilo uničeno, še naprej je namenjeno za pašo drobnice.
Pri tem so pa razlike tudi v odnosu občin. Branka Dobravc pristavi: »Ne zdi se mi primerno, da obstaja različna praksa med občinami. V Kozjem so sončne elektrarne, kot je naša, obdavčene, dodatno so obdavčene tudi elektrarne na strehah objektov, medtem ko v sosednjih občinah te prakse nimajo.«
Tudi agrovoltaika trči ob omrežje
Sogovornika v en glas poudarita, da bi se še enkrat lotila naložbe izpred 12 let, čeprav je podjetje danes predvsem usmerjeno v postavljanje sončnih elektrarn na strehah zasebnih in poslovnih objektov, ukvarja se z industrijskimi elektrarnami ter ponuja tudi avtopolnilnike in hranilnike električne energije. Fotovoltaika na kmetijskih zemljiščih se jima zdi primerna predvsem na zaraščenih obdelovalnih površinah, kjer uporabljajo kmetijsko mehanizacijo pa ne toliko.
Poleg že omenjene težave, da lastnik kmetijskega zemljišča dejansko s postavitvijo elektrarne izgubi zdajšnjo namembnost, posledično tudi subvencije za kmetijsko pridelavo, opozorita še na znane, že zimzelene teme fotovoltaike na splošno. Tudi pri agrovoltaiki bodo namreč trčili v težavo subvencioniranja dobave električne energije in prav tako v ta hip še večji problem: to je preobremenjenost omrežij oziroma otežena možnost priključitve malih sončnih elektrarn na elektrodistribucijsko omrežje. Ob tem Branka Dobravc doda, da imajo neuradno informacijo, kako na območju Elektra Maribor že ta hip zavrnejo približno 70 odstotkov vlog za postavitev sončnih elektrarn, ker zaradi preobremenjenosti omrežja priklop nanj ni izvedljiv.
Mirko pove, da so se morali ob postavljanju prve sončne elektrarne na prostem ubadati tudi s posodobitvijo elektrodistribucijskega omrežja (od transformatorske postaje do električnih vodov …), medtem ko Branka opozori, da je bil kar izziv sestaviti zaprto finančno konstrukcijo za postavitev njihove prve sončne elektrarne na zemljišču.
Miselnost 'kaj se da' bo izziv
Sogovornika sta si edina v tem, da je bil za marsikakšnega uradnika pred 12 leti pojem sončne elektrarne nekakšna »fantastika«, nihče si ni prav dobro predstavljal, kaj naj bi to pomenilo v praksi. In Mirko doda anekdoto o obisku enega izmed uradnikov, ki je ob obisku po postavitvi MFE Buče dejal, češ, če bi vedel, kako bo to videti, pa ne bi izdal dovoljenja.
In (ne)prožna miselnost je zdaj gotovo na preizkušnji, ko se bo razprava z evropske perspektive o dvojni rabi zemljišča za hkratno pridelavo energije in hrane slej ko prej bolj aktivno in argumentirano preselila tudi na slovenska tla. Nekaj se na tem področju že premika.